Kaj so informacije javnega značaja
 
 
Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
 
Informacije javnega značaja so prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam (zakon jih enotno imenuje prosilci). Prosilci imajo tako pravico zahtevati od določenega organa, ki po njihovem mnenju razpolaga z informacijo, ki jo želijo, da jim informacijo posreduje. Organi, ki so dolžni prosilcem omogočiti prost dostop do informacij javnega značaja pa so državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava ter nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (v nadaljnjem besedilu: organ).
 
Dostop do informacije javnega značaja ni brez omejitev. Zakon v 6. členu navede enajst primerov, v katerih lahko organ prosilcu zavrne zahtevo zaradi posebne narave podatka, ki ga prosilec želi:
 
1. podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen zaradi javne varnosti, obrambe države, zaupnosti mednarodnih odnosov ali zaupnosti obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov,
2. podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske  družbe,
3. osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov,
4. podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti individualnih podatkov o poročevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike,
5. podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek,
6. podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi,
7. podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi,
8. podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi,
9. podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine,
10. podatek o naravni vrednoti, ki v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, ni dostopen javnosti zaradi varovanja naravne vrednote,
11. podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.
 
Organ pa je tudi ob obstoju zgoraj navedenih okoliščin (izjem) dolžan dopustiti dostop do informacije, če je javni interes glede razkritja zahtevane informacije močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do te informacije. Ali je v konkretnem primeru dejansko podana prevlada javnega interesa nad omejitvami, se ugotovi z izvedbo testa javnega interesa v skladu z 21. členom ZDIJZ, razen v primerih ko gre za tajne podatke najvišje stopnje, tajne podatke tuje države ali mednarodne organizacije, davčne podatke posredovane s strani tuje države ter za podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti statističnih podatkov o poročevalskih enotah ali kršitev zaupnosti davčnega postopka oz. davčne tajnosti – v slednjih primerih testa javnega interesa ni dopustno izvajati (ti podatki torej niso dostopni).
 
Brez vsakršnih omejitev pa je organ zavezan k posredovanju zahtevane informacije, če gre za podatke, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev ali opravljanje javne funkcije oz. delovno razmerje javnega uslužbenca. Prav tako mora biti brez kakršnikoli izjem dopusten dostop do podatkov glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi ter drugih podatkov, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja.
 
 
Kdo so zavezanci za dostop do informacij javnega značaja
 
 
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja v 1. členu določa krog zavezancev, med katere uvršča: državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije, javne sklade in druge osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb.
 
Ugotovimo lahko, da ZDIJZ dosledno zajame vse pravne osebe javnega prava – tako teritorialne, kot tudi specialne, ter zastavi relativno širok krog subjektov, ki so po ZDIJZ zavezani. V postopku sprejema ZDIJZ je bilo to vprašanje pogosto problematizirano, saj se pojavljala ideja, da bi krog zavezancev ožili in tako sledili nekaterim tujim državam, ki so iz kroga zavezancev po tovrstnih zakonih izključile katero izmed vej oblasti (npr. Združene države Amerike, Nizozemska). Argumentacija za določanje širine kroga zavezancev se nanaša predvsem za raznolikost narave informacij, ki jih posedujejo zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti in na podlagi tega še vedno odprto vprašanje, ali se institut dostopa do informacije javnega značaja v enaki meri veže na omenjene veje oblasti.
 
Ker je identifikacija organa, od katerega želimo posamezno informacijo pridobiti, za prosilca vsaj tako ključna kot samo dejstvo dostopa do informacije, je uvodna določba 1. člena ZDIJZ seveda premalo, da bi lahko potencialnim vlagateljem zahtev nudila uporabno normativno orodje, s katerim bi le-ta ugotovil, kdo so subjekti, na katere lahko naslovi svojo zahtevo. Zato ZDIJZ določa, da Vlada RS vsako leto izda katalog organov, to je zavezancev po ZDIJZ. Katalog naj osebam, ki iščejo informacije, pomaga tudi razjasniti zakonske določbe o tem, kdo so zavezanci. Poudariti moramo, da naveden katalog organov ni zavezujoče, temveč informativne narave. Zato se tudi posamezen organ ne more pravno relevantno sklicevati na dejstvo, da v katalogu ni izrecno predviden kot zavezanec. Če gre za subjekt iz prvega člena ZDIJZ, je zavezan postopati po tem zakonu ne glede na to ali ga je katalog zajel ali ne.
 
V duhu usmerjenosti ZDIJZ k sodobnim oblikam komunikacijskih kanalov, je tudi omenjen katalog dostopen preko spleta.
 
 
Uporabni nasveti 
 
 
ZDIJZ je torej na to področje vnesel več preglednosti in naredil korak k še bolj transparentnemu delovanju države. Seveda bodo določila tega zakona le mrtva črka na papirju, če tisti, ki so v posameznih organih zavezani za izvajanje tega zakona, ne bodo spoštovali določb, če bodo togo birokratski. Predvsem pa ne smejo biti površni, saj marsikateri dokument lahko vsebuje podatke, do katerih javnost ne sme priti. A kljub temu dejstvu mora naše stališče vedno biti »vse je javno, razen izjem« in ne stališče, ki ga je dolga leta prakticirala tudi naša država, »vse je tajno, razen izjem«! Danes, leto dni in pol od veljavnosti ZDIJZ, se je že pokazalo, da se zavezanci vse bolj zavedajo pomena tega zakona, manj pa jim je še vedno jasna procedura odločanja. Sam postopek odločanja pa je še kako pomemben, saj ZDIJZ prosilcu omogoča pravno varstvo, možnost pritožbe torej. Če postopek ni speljan v skladu z ZDIJZ in Zakonom o splošnem upravnem postopku, potem ima pooblaščenec veliko dela, da odpravi procesne napake. To pa prosilcu seveda upočasni dostop do zahtevanega dokumenta, ki pa bi v skladu z ZDIJZ moral biti hiter.
 
Že po teh nekaj stavkih ste lahko spoznali, da dostop do informacij javnega značaja nima prav veliko skupnih točk s »klasičnimi« odnosi z javnostmi, s tistim segmentom, ki ga pokrivajo piarovci v javnem sektorju. Res je, da gre za javnost, a zavrnitev dostopa do dokumentov je v veliki meri pravno opravilo. Ko zavezanec oz. organ odobri dostop do dokumenta, pa je tudi ZDIJZ tako zapisan, da ni potrebna posebna pravno fetišistična (če lahko tako rečem) procedura, temveč je dovolj, da uradna oseba napravi zaznamek ter da se dokument prosilcu dostavi. Ta del seveda z lahkoto lahko pokrivajo službe za odnose z javnostmi. Pomemben pripomoček za njihovo delo je katalog informacij javnega značaja, ki ga morajo vsi zavezanci pripraviti najkasneje do 9. decembra 2004. Ta katalog mora vsebovati vse informacije, ki jih ima zavezanec v svoji posesti. Kjer se le da, naj bo iz tega kataloga tudi povezava na spletno stran. Internet je namreč idealen pripomoček službe za odnose z javnostmi, saj bo le-ta tako imela manj dela. Potrebno je namreč vedeti, da v Sloveniji internet uporablja že 50 % vseh slovenskih gospodinjstev. Če nič drugega lahko »nevednemu« državljanu odgovorimo po elektronski pošti in mu pošljemo le povezavo na zahtevan dokument, če ga sam na spletu ni našel. Kadar pa je potrebno informacijo zavrniti, pa brez pomoči pravnika ne bo šlo.