DRŽAVA IN VERSKE SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI
 
                                                       1. Uvod
 
Urejanje odnosa med državo in verskimi skupnostmi v Evropi in svetu ne pozna enotnega obrazca. Modeli se razlikujejo predvsem zaradi zgodovine in kulturnega okolja vsake države posebej. Slovenija se je po osamosvojitvi z demokratično ustavo (december 1991) odločila za ločenost države in verskih skupnosti, za svobodo veroizpovedi ter enakopravnost vseh verskih skupnosti.
Kot prioritetno nalogo na tem področju razumemo vgraditev ustavnih načel v vsakdanje življenje ter krepitev kulture strpnosti in dialoga v slovenski družbi.
 
          2. Pravni viri, pojasnitev ključnih izrazov in časovni pregled dogajanja
 
Človekovo pravico do verske svobode v Republiki Sloveniji urejata ustava in zakon: tako kolektivno pravico, ki jo uresničujejo verske skupnosti in je določena v 7. členu ustave, kot tudi pravico posameznika, ki jo urejajo 14., 16., 41., 63. in 123. člen ustave.
   
Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91) v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne ter da je njihovo delovanje svobodno. Ločenost države in verskih skupnosti razumemo v smislu svobodnega delovanja in avtonomnosti verskih skupnosti v sklopu veljavnega pravnega reda ter sodelovanja z državo na tistih področjih, kjer je za to najti interes obeh strani. Enakopravnost pojmujemo kot zagotavljanje enakih pravnih možnosti vsem verskim skupnostim. Verske skupnosti so, kakor določa Zakon o verski svobodi (Ur. l. RS, št. 14/07), pravne osebe zasebnega prava, če se, v skladu z Zakonom o verski svobodi, registrirajo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti. 

Verska svoboda posameznika je v smislu svobode vesti urejena v 41. členu ustave, ki zagotavlja pravico vsakega posameznika do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravico staršev do verske in moralne vzgoje otrok. 16. člen ustave določa, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemno dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Vendar v drugem odstavku ne dopušča nobenega začasnega razveljavljenja ali omejevanje pravic, ki so določene v 41. členu. S tem ustava postavlja versko svobodo v rang posebej varovanih ustavnih pravic, ki terjajo absolutno spoštovanje njihovega uresničevanja. Poleg tega ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali drugega prepričanja (1. odstavek 14. člena) ter prepoveduje spodbujanje k verski neenakopravnosti ter razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti (63. člen). Ustava nadalje priznava tudi pravico do ugovora vesti (64. člen) ter dopušča, da državljani, ki zaradi svojih religioznih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških dolžnosti, sodelujejo pri obrambi države na drug način (123. člen).  

Leta 1976 je Skupščina Socialistične Republike Slovenije sprejela Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 ter Ur. l. RS, št. 22/91), ki je ostal v veljavi vse do sprejetja Zakona o verski svobodi, februarja 2007.

Leta 1993 je Vlada RS s Sklepom o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93), ustanovila Urad Vlade RS za verske skupnosti.

Vlada RS je v letu 1998 Državnemu zboru posredovala predlog novega Zakona o verskih skupnostih, ki pa v Državnemu zboru ni bil obravnavan.

Vlada RS je v letu 1999 s Škofovsko konferenco Rimskokatoliške cerkve v Republiki Sloveniji podpisala Soglasje o pravnem položaju Rimskokatoliške cerkve v RS.
 
Vlada RS je 25. 1. 2000 z Evangeličansko cerkvijo v Republiki Sloveniji podpisala Sporazum o pravnem položaju Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji. Za sklenitev sporazumov z Vlado RS so izrazile interes tudi druge verske skupnosti.
Vlada RS je 21. 9. 2000 podpisala s Slovensko škofovsko konferenco Sporazum med Slovensko škofovsko konferenco in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski.
 
Vlada RS je 20. 10. 2000  podpisala z Evangeličansko cerkvijo v Republiki Sloveniji Sporazum med Evangeličansko cerkvijo v Republiki Sloveniji in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski.
 
Dne 14. 12. 2001 je Vlada RS s Svetim sedežem podpisala Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem pa je Državni zbor sprejel 28. 1. 2004. 
 
Dne 17 .3. 2004 je Vlada RS z Binkoštno cerkvijo v Republiki Sloveniji podpisala Sporazum o pravnem položaju Binkoštne cerkve v Republiki Sloveniji.
 
Dne 9. 7. 2004 je Vlada RS s Srbsko pravoslavno cerkvijo – Metropolijo Zagrebško – Ljubljansko podpisala Sporazum o pravnem položaju Srbske pravoslavne cerkve.
 
Vlada RS je dne 16. 2. 2006 sprejela Zakon o verski svobodi in ga poslala Državnemu zboru.
 
Dne 19. 12. 2006 je Zakon o verski svobodi sprejel Državni zbor, tri dni zatem pa je Državni svet nanj izglasoval odložilni veto.
 
Dne 2. 2. 2007 je Državni zbor ponovno podprl Zakon o verski svobodi, ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 16. 2. 2007 in je stopil v veljavo dne 3. 3. 2007.
 
Dne 1. 3. 2007 je Vlada RS sprejela Sklep o spremembi Sklepa o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 22/07).

Dne 21. 3. 2007 je Državni svet Republike Slovenije sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o verski svobodi, 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti ter 52. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94), vključno s predlogom za zadržanje izvrševanja Zakona o verski svobodi do končne odločitve Ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je dne 23. 4. 2007 izdalo sklep, s katerim je soglasno zavrnilo predlog Državnega sveta o zadržanju izvrševanja Zakona o verski svobodi do končne odločitve Ustavnega sodišča.    
 
Dne 3. 6. 2007 se je v celoti začel uporabljati Zakon o verski svobodi.
 
Dne 9. 7. 2007 je Vlada RS z Islamsko skupnostjo v Republiki Sloveniji podpisala Sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.
 
 
                                            3. Položaj verskih skupnosti
 
                                                      3.1. Financiranje
 
Registrirane cerkve in druge verske skupnosti lahko pod pogoji, ki jih določa Zakon o verski svobodi. za svoje verske uslužbence, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in jim je poklic verskega uslužbenca edini poklic, na podlagi njihovega pooblastila in v njihovem imenu zaprosijo za pridobitev pravice do namenske državne finančne pomoči iz državnega proračuna za pokritje prispevkov za socialno varnost, ki vključuje prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prispevek zavarovanca) ter za obvezno zdravstveno zavarovanje (prispevek zavarovanca). Prispevek se izračuna od osnove v višini 60% povprečne plače. Pri zagotavljanju pravice do plačevanja prispevkov se upošteva razumno sorazmerje med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov registrirane cerkve in druge verske skupnosti, ki so državljani Republike Slovenije in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Razumno sorazmerje je izpolnjeno, če je ugotovljeno razmerje vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca te cerkve ali druge verske skupnosti.
 
Registrirane cerkve in druge verske skupnosti se financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja, kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so. Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti,  zaradi njihovega splošno koristnega pomena.  Država lahko daje verskim skupnostim gmotno podporo. Z aktom, s katerim se da podpora, se lahko tudi določi, za kakšen namen se sme uporabiti. Za to Urad razpolaga s simboličnimi proračunskimi sredstvi.
 
Verske skupnosti kot pravne osebe zasebnega prava konkurirajo tudi za druga sredstva iz državnega proračuna, in sicer za izvedbo določenih programov predvsem na socialnem področju ter iz programov in projektov varstva premične in nepremične kulturne dediščine.
Ministrstvo za kulturo je doslej sofinanciralo dejavnosti cerkva preko vsakokratnega razpisa za spomeniškovarstvene akcije, z Dogovorom o opravljanju arhivske dejavnosti Rimskokatoliške cerkve v Republiki Sloveniji, ki sta ga 30. 7. 2003 podpisala ministrica za kulturo Andreja Rihter in ljubljanski nadškof in metropolit dr. France Rode, pa se v 70% sofinancira tudi dejavnost nadškofijskih arhivov v Ljubljani in Mariboru ter škofijskega arhiva v Kopru.

Cerkve in druge verske skupnosti, registrirane pri Uradu, kakor tudi njihovi sestavni deli, ki so pravne osebe, se morajo vpisati v register davčnih zavezancev na podlagi 42. člena Zakona o davčni službi (Ur. L. RS, št. 1/07). Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 117/06) določa, da je zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb  tudi verska skupnost, vendar pa zavezanec kot je npr. društvo, verska skupnost, zbornica… ne plača davka, če je v skladu s posebnim zakonom ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti in če dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja. Ne glede na navedeno, pa tudi tak davčni zavezanec plača davek od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti.  Cerkve in druge verske skupnosti, kakor tudi njihovi sestavni deli, ki so pravne osebe, morajo tako kot druge pravne osebe,  vsako leto predložiti davčni obračun davka od dohodkov pravnih oseb in sicer najpozneje v treh mesecih od začetka koledarskega leta za preteklo koledarsko leto. Sestavni del davčnega obračuna so tudi podatki iz bilance stanja in izkaza prihodkov in odhodkov, izdelane na podlagi Zakona o računovodstvu in računovodskih standardov, če teh podatkov cerkve in druge verske skupnosti niso predložile že Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Obrazec obračun davka je sestavljen tako, da se v celoti vključijo prihodki in odhodki iz pridobitne in nepridobitne dejavnosti, za izračun davka pa se nato prihodki iz dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te dejavnosti, izločijo iz davčne osnove.  Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, ki je (novembra 2007) v postopku sprejemanja na Ministrstvu za finance, bo natančneje opredelil, katere so  pridobitne in katere nepridobitne dejavnosti. 

Obdavčevanje verskih delavcev poteka po posebnem sistemu, pri čemer se dohodki verskih delavcev določajo v skladu z Uredbo o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo (Ur. l. RS, št. 136/06).

Verske skupnosti so oproščene plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. To je bilo predpisano z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (Ur. l. SRS, št. 18/84), veljavnost dela tega zakona, ki se nanaša na plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, je bila ohranjena z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (Ur. l. RS, št. 44/97). Model nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč je sicer glede na sodobne zakonodaje »zastarela« dajatev, ki je v večini Evropskih držav nadomeščena z davkom na nepremičnine. Do uvedbe tega davka, ki se predvideva tudi v Republiki Sloveniji, pa je še vedno v veljavi nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. 

Nekatere verske skupnosti imajo svoje dobrodelne organizacije, ki sredstva pridobivajo enakopravno z drugimi humanitarnimi organizacijami.

                                  3.2. Vzgojne in izobraževalne ustanove
 
Ustava RS v 41. členu med drugim določa: »… Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. …«, kar povzema tudi Zakon o verski svobodi, 10. člen: »Starši imajo pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. … «.

V Republiki Sloveniji v javnih šolah ni verskega pouka. Največ vsebin s tovrstno tematiko je vključenih v predmet Verstva in etika, ki je obvezni izbirni predmet (kar pomeni, da ga mora vsaka osnovna šola ponuditi v izbiro, realizacija pa je odvisna od števila prijav). V kolikor je prijavljenih dovolj učencev, predmet poteka v 7., 8. in 9. razredu, 1x tedensko.  Kot je med drugim zapisano v Učnem načrtu tega predmeta »Obvezno – izbirni predmet verstva in etika učencem ponuja možnost, da razširijo/dopolnijo, diferencirajo in problematizirajo znanje, ki ga o verstvih in etiki dobijo pri obveznih/skupnih predmetih«.  Tovrstnega predmeta v javnih srednjih šolah ni.

Verske skupnosti lahko ustanavljajo izobraževalne in vzgojne ustanove, dijaške in študentske domove ter druge podobne ustanove ter v njih svobodno izvršujejo  izobraževalno in vzgojno dejavnost po lastnih statutih v skladu z ustavnim in pravnim redom Republike Slovenije.

V Sloveniji po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport trenutno deluje 105 samostojnih vrtcev, 186 vrtcev pri OŠ ter 20 zasebnih vrtcev. Nekateri izmed zasebnih vrtcev delujejo po katoliškem programu.

V Sloveniji trenutno ne deluje nobena osnovna šola, ki bi jo ustanovila verska skupnost. V letu 2007 je Katoliška Cerkev ustanovila osnovno šolo, ki naj bi začela z delovanjem v septembru 2008.  

V Sloveniji je trenutno 246 srednjih šol, ki izvajajo javnoveljavni program, med katerimi je šest zasebnih. Štiri med njimi je ustanovila verska skupnost, Katoliška Cerkev; Škofijsko gimnazijo Vipava, Gimnazijo Želimlje, Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, Škofijsko gimnazijo v Mariboru. Prve tri so bile ustanovljene pred letom 1996 in so tako po veljavni zakonodaji glede financiranja izenačene z javnimi srednjimi šolami (100% financiranje). Ena izmed njih (kakor tudi preostali dve zasebni šoli, ki ju ni ustanovila verska skupnost) pa so bile ustanovljene po letu 1996 in zato država zagotavlja le 85% financiranje.
Po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport je v vse srednje šole v Republiki Sloveniji v šolskem letu 2007/2008 vpisanih skupno 91.554 dijakov, od tega je v srednje šole, katerih ustanoviteljica je verska skupnost (štiri zgoraj naštete) skupno vpisanih 1.748 dijakov, kar pomeni 1,9% vseh dijakov. 

Edina visokošolska ustanova verskih skupnosti v Republiki Sloveniji je Teološka fakulteta,  ki je  članica Ljubljanske Univerze in ena od petih ustanovnih fakultet Univerze v Ljubljani. Enoto ima tudi v Mariboru. V letu 2006/07 je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije na vseh visokošolskih programih, na  vseh visokošolskih zavodih vpisanih 100.113 študentov, od tega 728 študentov na Teološki fakulteti, kar pomeni 0,71% vseh študentov. 

                                                               3.3. Mediji
 
Verske skupnosti imajo enako svobodo, pogoje in pravice pri ustanavljanju in lastništvu medijev kot druge pravne osebe v Republiki Sloveniji.

Kot pravne osebe lahko ustanavljajo druge pravne osebe, ki se ukvarjajo tudi z založništvom, knjigotrštvom ipd.

Na nacionalni televiziji deluje uredništvo verskega programa. Programski svet nacionalne radiotelevizije sestavljata tudi dva člana, ki ju imenuje predsednik republike na predlog registriranih verskih skupnosti. V letu 2005 sta bila imenovana predstavnik Katoliške Cerkve - dr. Janez Gril in predstavnik Srbske pravoslavne cerkve Metropolije Zagrebško – Ljubljanske – Saša Pauković.
 
                   3.4. Duhovna oskrba v oboroženih silah, zaporih, bolnišnicah,

    socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo in policiji
 
Duhovna oskrba v vojski
Zakon o verski svobodi daje v 22. členu pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske med vojaško službo pravico do verske duhovne oskrbe. Religiozna duhovna oskrba je urejena v Zakonu o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo), podrobneje pa v Pravilih službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 49/96, 111/00, 52/01 in 82/03) ter v Pravilniku o organizaciji religiozne duhovne oskrbe (Uradni list RS, št. 58/03). Sklenjena sta tudi Sporazum med Slovensko škofovsko konferenco in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v slovenski vojski ter Sporazum med Evangeličansko cerkvijo v Republiki Sloveniji in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v slovenski vojski.

Duhovno oskrbo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim na Ministrstvu za obrambo ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo versko pripadnost, zagotavlja Vojaški vikariat. Sestavljajo ga vojaški vikar, namestnik vikarja za Katoliško Cerkev, namestnica vikarja za Evangeličansko Cerkev v Republiki Sloveniji, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in administrativna referentka. Pripadniki Vojaškega vikariata skrbijo za redno zagotavljanje duhovne oskrbe s svojo navzočnostjo med vojaki, z organiziranjem romanj, srečanj za družine, z delitvijo zakramentov, bogoslužji za domovino, s predavanji in drugimi priložnostnimi akcijami. Več o Vojaškem vikariatu: http://www.slovenskavojska.si/poklicna/enote/gssv/vikariat.htm

Duhovna oskrba v zaporih
Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij je za področje duhovne oskrbe zaposlen koordinator za duhovno oskrbo zaprtih oseb, ki je odgovoren za urejanje obiskov predstavnikov verskih skupnosti glede na potrebe in želje zaprtih oseb. Predstavniki verskih skupnosti redno obiskujejo zapore. Pogostost njihovih obiskov je odvisna od vrste zavoda ter potreb in želja zapornikov oziroma pripornikov. Ob večjih verskih praznikih ali posebnih priložnostih v zaporih pripravijo tudi bogoslužje oziroma drugačne prireditve. Verska literatura je na razpolago v knjižnicah zaporov oz. je zaprtim osebam dostavljena na njihovo željo, ki jo izrazijo koordinatorju za duhovno oskrbo  zaprtih oseb.

Duhovna oskrba v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo
Zakon o verski svobodi daje v 25. členu bolnikom v bolnišnicah, kakor tudi osebam v socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo (oskrbovancem),  pravico do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe.  Zakon tudi določa, da,  v kolikor je  v bolnišnicah v vsej državi dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi,  ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi zaposlitev potrebnega števila duhovnikov. Tako zaposlen duhovnik lahko nemoteno opravlja svojo službo in obiskuje oskrbovance ob primernem času. Nekatere bolnišnice imajo tako določene posebne organizacijske enote, duhovnike, ki zagotavljajo oskrbo in skrbijo za obveščenost bolnikov o oskrbi na način, kot je to v bolnišnicah običajno. 

 Bolnišnice in zavodi, ki opravljajo institucionalno varstvo morajo, kot določa Zakon o verski svobodi, zagotoviti prostorske in tehnične pogoje za versko duhovno oskrbo. Večina bolnišnic v Sloveniji ima kapelo ali pa drugače zagotovljen prostor za opravljanje verskih obredov, kakor tudi večina domov za starejše občane.  V te institucije, kakor tudi druge socialnovarstvene zavode, ki opravljajo institucionalno varstvo, imajo verski delavci, ki zagotavljajo duhovno oskrbo,  dostop, v skladu z zakonodajo in hišnim redom posameznih ustanov.

Duhovna oskrba v policiji
Zakon o verski svobodi je razveljavil 73.a člen Zakona o policiji, ki je pred uveljavitvijo Zakona o verski svobodi, urejal področje duhovne oskrbe v policiji. Versko duhovno oskrbo je uredil v 23. členu, ki določa, da policistkam in policistom, ki to želijo, država zagotovi versko duhovno oskrbo v okoliščinah, ko jim je uresničevanje verske svobode oteženo. Na podlagi tega člena je minister za notranje zadeve izdal Pravilnik o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji (Ur. list RS, št. 72/07 z dne 10.8.2007), ki določa organizacijo in način uresničevanja te pravice.
 
                                                   3.5. Zakonske zveze 
 
Zakonske zveze, sklenjene v verskih skupnostih v Republiki Sloveniji nimajo civilnopravne veljave. Zakonska zveza, ki ima civilnopravno veljavo se sklene pred pristojnim državnim organom.  
 
                                                   3.6. Verski prazniki 
 
Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji  (Ur. l. RS, št. 26/91) določa, da  nekateri verski prazniki  -  velikonočna nedelja in ponedeljek, binkoštna nedelja, Marijino vnebovzetje, dan reformacije ter božič - sodijo med dela proste dneve. 

                       4. Statistični podatki o pripadnosti verskim skupnostim
 
Ustava Republike Slovenije v 41. členu določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja, zato ni natančnega vpogleda v strukturo verske pripadnosti državljanov oziroma prebivalcev Republike Slovenije. Vendar obstajajo podatki popisov prebivalstva in družboslovnih raziskav. V popisih prebivalstva, ki zajemajo vse prebivalce, odgovor na to vprašanje ni bil obvezen, vendar je večina prebivalcev na vprašanje odgovorila. V nadaljevanju navajamo podatke rednih štetij prebivalstva iz let 1991 in 2002, ki zajemajo vse prebivalce ter izsledke družboslovnih raziskav na manjših statističnih vzorcih, ki jih je z določeno zanesljivostjo mogoče posplošiti na celo Slovenijo. 

Podatki o veroizpovedi prebivalcev Republike Slovenije po popisu prebivalstva iz leta 1991

Vir: Rezultati raziskovanj, št. 617/1994, Zavod RS za statistiko, str. 118.

Podatki o veroizpovedi prebivalcev Republike Slovenije po popisu prebivalstva iz leta 2002

Vir: Statistične informacije, št. 92/2003, Statistični Urad Republike Slovenije.

Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani od leta 1968 naprej sistematično izvaja projekt "Slovensko javno mnenje", najširšo longitudinalno družboslovno empirično raziskavo v Sloveniji, ki temelji na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije. V naslednji razpredelnici, ki je del raziskave SJM 2007/2[1],  so povzeti rezultati od leta 1992 do 2007.

Kateri verski skupnosti pripadate, če sploh kateri?

Dosedanje meritve: